Narava ter pridno delo človeških rok sta tu ustvarila slikovito kulturno krajino

Bela krajina je pretežno kraška pokrajina in kot takšna prepredena z mnogimi kraškimi pojavi. Hribovito območje Gorjancev in Kočevskega roga se položno spušča do reke Kolpe. Kar 46% območja Bele krajine je uvrščenih v območje Nature 2000, kar kaže na to, da gre za izjemno pester in dobro ohranjen življenjski prostor.

Steljniki

Na področju Bele krajine srečamo več območij, poraslih z brezovim gozdom in podrastjo orlove praproti. Belokranjci imenujemo te naravne pojave steljniki. Najlepši steljniki se nahajajo na Vinomerju pri Metliki ter pri naselju Marindol, južno od Adlešičev. Kot bele lepotice se med steljniki dvigajo bele breze, ki še posebej zaznamujejo Belo krajino.

 

Mirna Gora

Mirna gora je najvišji vrh v Beli krajini (1047 m), hkrati pa ena najbolj jugovzhodnih vzpetin prostranega Kočevskega Roga. Z razglednega stolpa se oko naužije razgleda po Beli krajini, videti pa je moč preko Kolpe do Karlovca in Gorskega Kotarja v Republiki Hrvaški. Planinski dom je stalno oskrbovana planinska postojanka. Mirna gora in pod njo ležeči kraj Planina sta tako izhodišči ali končni cilj številnim pohodnim potem.

Hrast pri Vinici - nahajališče Boksita

Ob naselju Hrast pri Vinici si je možno ogledati eno največjih in na površju najlepše vidnih nahajališč boksita v Sloveniji. Boksit je nastajal milijone let in je zato pomembna geološka naravna dediščina. Ležišča boksita so pri vaški mlaki Krivača in nedaleč stran v cestnem useku. V okolici je prekrit in pomešan s humusom. Kupi umetno narinjenega materiala pri Krivači so ostanek poskusnega odkopavanja rude iz preteklosti.

Smuk nad Semičem

Smuk je 547 m visoka planota nad Semičem. Južno in jugovzhodno se Smuk spušča skozi gozdove v naročje prisojne Semiške gore vse do njenega vznožja v gručasto, deloma razloženo naselje Semič. Lovcu, športniku rekreativcu in ljubitelju narave predstavlja drugi dom, saj je obnovljeni lovski dom prava priložnost za sprostitev ob koncu tedna.

Izvir Jelševnik in Črni močeril iz Bele krajine

Črna človeška ribica ali črni močeril je podvrsta človeške ribice. Odkrit je bil približno 300 let za belo podvrsto, leta 1986, v bližnjem izviru Dobličica, nekoliko kasneje pa še v izviru Jelševnik. Izvir Jelševnik je edino mesto, kjer lahko črnega močerila proučujemo v naravnem okolju. Obiskovalci se lahko v Zupančičevi hiši ob izviru seznanimo s črnim močerilom, ob pogostitvi z ribjimi specialitetami pa si lahko ogledamo film o človeški ribici.

Izvir reke Krupe

Predstavlja največji izvir v Beli krajini, v katerega se stekajo podzemeljske vode iz hribovitega dela Bele krajine. Reka prihaja na površje sredi severnega dela belokranjskega ravnika v vasi Krupa, približno 3 km od Semiča, kjer izvira izpod 20 m visoke skalne stene. Izvir je življenjski prostor človeške ribice in v Sloveniji edino znano nahajališče jamske školjke Congeria kusceri. Reka Krupa z okoliškimi znamenitostmi predstavlja del kraške učne poti Od Lebice do Krupe.