(L. Krakar)

Belokranjska vrata na Gabru odpro pogled na razgiban belokranjski kraški ravnik. Občina Semič se razteza na njegovem severnem obrobju, v vznožju Kočevskega Roga in obronkov Gorjancev; tako je geografsko zaprt proti severu. Meri 147 km2, kar predstavlja 0,7% celotnega slovenskega ozemlja, šteje 3.865 prebivalcev in ima 47 naselij. 66 % občine prekriva gozd, preostalo pa je plitvi vrtačasti kraški svet s steljniki, travniki in njivami, Semiško goro pa so Semičani zasadili z vinsko trto. Na Gabru se od magistrale odcepi cesta v dolino, in prav na dnu leži središče naselja Semič.

Občina Semič je s svojo naravno in kulturno dediščino pravi raj za tiste, ki si želijo miru in sprehodov po naravi. Tu ne boste srečali množice ljudi in ne bo vas motil vsakodnevni hrup. Semiški konec je namreč prijazen, miren in poln zanimivih in pristnih dogodivščin in običajev, ki popestrijo turistično ponudbo kraja.

V srednjem veku so tu gospodarili Semeničani. Od njihovih gradov so ostale le še razvaline na Semeniču in Smuku. Svojevrstno preteklost skrivajo v gozdovih Kočevskega Roga razvaline vasi kočevskih Nemcev, ki so tu živeli dobrih 600 let. S podrobnejšo zgodovino kraja in z naravovarstveno zbirko Bele krajine obiskovalce seznanja semiška Krajevna muzejska zbirka.
Osrednje naselje Semič je bilo tudi v preteklosti pomembno trgovsko in kulturno središče, o čemer pričajo arhitekturno bogate stavbe v centru Semiča.
Semič je znan po dobrem vinu, bogatem kulturnem izročilu uspešnih podjetnikih in obrtnikih ter tovarni kondenzatorjev Iskra.

Tako je v nekaj besedah naš priznan pesnik Lojze Krakar opel Semič. Semič oziroma Šokarija kot jo imenujemo Belokranjci, se razprostira na 147 km2. Razteza se na severnem, prisojnem robu Bele krajine v vnožju Kočevskega Roga in obronkov Gorjancev. Je ena izmed občin poleg Črnomlja in Metlike. Ime je dobil po rodu Semeničev, ki je živel v srednjem veku. Malo nižje od prvotnega prebivališča Semeničev pa danes stoji priznan hrib Smuk, ki je ena izmed istočnic turizma, poleg Mirne gore, Planine in smučarskega centra Bele.
V središču Semiča je cerkev Sv. Štefana, ki je bila prvič omenjena leta 1228. Sam Semič pa se omenja v začetku 13. stoletja, ko je po Beli krajini gospodaril Henrik Adeški. Iz Semiča je najlepši pogled na Semiško goro, zasejano z vinsko trto. Spomladi, ko pa sonce prežene sneg s prisojnih pobočij si vrhovi (Smuk, Mirna gora...) nadanejo zeleno kapo.
Semič je znan po pitju dobrega vina, po bogatem kulturnem izročilu (Kmečka ohcet), ki se prireja vsako leto meseca julija ter kulinarika, ki je še en argument več vašemu postanku v naš z vinogradi in belimi brezami prepleten Semič.