Vrtače

Vrtača je površinska kraška reliefna oblika, ki je zelo pogosta v kraškem svetu. Ima obliko zaprte globeli, večinoma okrogle ali ovalne lijakaste oblike. Njen premer je lahko tudi sto metrov in več, globina pa tudi več kot 10 metrov. Vedno velja, da je njena širina večja kot globina. V Sloveniji poznamo 14 vrst vrtač, ki se delijo glede na nastanek in na obliko.

Dva glavna načina nastanka sta vdiranje površja ter korozija.
Vdorne vrtače nastanejo z vdiranjem stropa nad večjimi podzemnimi votlinami, običajno so za njih značilna strma pobočja, pa tudi navpične skalne stene so pogoste. Udornice ne nastanejo nenadoma z udorom, ampak z dolgotrajnim krušenjem stropa in sten nad dvoranami in podzemnimi rekami. Za njihov nastanek je potrebno: primerno prepokana kamnina, ki ser začne krušiti, ko doseže dvorana ali rov dovolj velik razpon, ter podzemna reka, ki raztaplja apnenec in odnaša stran kamenje. Če odpladlega kamenja reka ne bi sproti odnašala, bi se jama ali rov pod vrtačo z njim hitro zapolnila in ustavila proces udora. Na njihovem dnu se nahaja stalen vodni izvir, znak podzemeljskega pretakanja. Takšna je vrtača se nahaja pri Semiču.

Vrtača Vodenica je največja in najgloblja vrtača na kraški učni poti od Lebice do Krupe. Leži sredi gozda pri vasi Brstovec. Globoka je 46 metrov. Na njenem dnu je manjši obzidan izvir, ki so ga ljudje nekdaj uporabljali za pitje in za napajanje živine. Vrtača je vodnata je tudi ob suši.

Vrtače, ki nastanejo s korozijo, z raztapljanjem apnenca, nastanejo namestih, kjer je spiranje v podzemlje in s tem tudi raztapljanje apnenca najmočnejše. Meteorna voda pronica s površja po razpokah in se nabira v večjih razpokah, v katerih močneje raztaplja kamnino, površje okoli mesta, voda odteka, pa počasi dobiva obliko lijaka.

Vrhovske Vrtače

Vrhovske vrtače predstavljajo tipičen kraški svet, predrt s številnimi vrtačami, ki se nahaja na močno zakraselem kraškem ravniku zahodno in južno od vasi Vrhovci ob makadamski cesti Preloka – Adlešiči. Gre za okoli 100 vrtač razgibanega kraškega površja na skoraj 55 hektarjev velikem kompleksu. Kljub zelo težkim pogojem obdelave so vrtače tudi v današnjem času večinoma še vedno skrbno obdelane. Povprečni premer njihovega dna meri le okoli 20 m, globina pa od 5 do 10 m. Pobočja vrtač so strma, vendar še vedno toliko položna, da je do njih možen dostop s kmetijsko mehanizacijo. Površine med njimi so pokošene, le na nekaj mestih se pojavlja grmovje ali skupine dreves.
Vrhovske vrtače v tem predelu parka oblikujejo izjemno kulturno krajino plitvega kraškega sveta, zato so zaradi svoje geomorfološke pomembnosti in enkratnosti razglašene za naravni spomenik.