Jurjevo

Prošel je, prošel pisani vuzm…

Došel je, došel Zeleni Jure!

Bela krajina je v Sloveniji znana po Zelenem Juriju, pastirju, odetega v brezove veje, ki vsako leto 24. aprila (na god sv. Jurija) prinese pomlad. Mitski lik Zelenega Jurija izhaja iz slovanskih verovanj predkrščanske dobe, ki kaže cikličnost življenja in leta, je v Beli krajini zahvaljujoč staremu obredju še vedno prisoten in še kako živ.

V predkrščanski dobi je bilo sv. Juriju ali Zelenemu Juriju ime Jarilo. Jarilo je bil sin vrhovnega boga Peruna, a ga je Veles ugrabil in ga odpeljal v podzemlje ali Virej, kjer je postal volčji pastir. Jarilo je spomladi odprl vrata Vireja, spustil na zemljo vodo, pobegnil iz podzemlja ter prinesel življenje nazaj v naše kraje. V stari slovanski mitologiji o Jarilu ali Juriju se zgodba še zaplete z njegovo sestro Maro in podarjenim zlatim jabolkom.

Slovanski miti in njihovi delci so prisotni v starih belokranjskih pesmih, saj se še vedno podari jabolko, tistemu, ki ga imaš rad. Pesmi so se pele med plesanjem v krogu, ki je tudi simbol cikličnosti. Kolo v Beli krajini najdemo v vaseh ob Kolpi, kjer so bili naseljeni Uskoki, ki so nas varovali pred turškimi napadalci v srednjem veku. V notranjosti Bele krajine kola niso plesali, a so vseeno poznali Zelenega Jurija saj so juraši Zelenega Jurija odetega v mlade brezove veje vodili po vaseh in peli pesem. Najdlje se je pristna pastirska šega ohranila tam, kjer je tudi nastala.

V Črnomlju se je v mestnem jedru nastal obred Zelenega Jurija, ki je vseboval več akterjev kot vaška šega. Juraši Zelenega Jurija odenejo v zelen koš ter ga vodijo do starega mestnega jedra, kjer Jurija simbolno ubijejo s smukanjem listja iz drevesca, zadnje dejanje pa se odvije na mostu pod cerkvijo sv. Duha, kjer zelen brezov koš vržejo v reko Dobličico, simbolno nazaj v podzemlje, da bi se drugo leto spet vrnil in prinesel pomlad.