Bela krajina skozi oči umetnikov: Martina Mravinec Bohte
Bela krajina je dom
Čeprav zdaj že dobrih 10 let ne živim v Beli krajini, na vprašanje »Od kod si pa ti?« še vedno ponosno odgovorim: »Iz Kanižarice, Črnomlja, iz Bele krajine.« Pa sem dejansko res še iz Kanižarice, Črnomlja, Bele krajine? Ma valda, zmeraj bom. A še vedno občutim neko posebno radost, ko se po semiškem klancu spuščam dol? Seveda, vsakič. Mi dejstvo, da sem iz velikokrat pozabljenega dela Slovenije, otežuje preboj na sceno? Malo pa res. Pa se ful sekiram za to? Ne. Ker vem, da mi ravno to, da prihajam iz takega skritega kotička, daje neko posebno moč.
Najbrž se sploh ne bi zares ukvarjala z glasbo, če ne bi obstajal Glas mladih, ki ga že vrsto let organizira črnomaljski ZIK. Davnega leta 2009 sem tam nastopila in zmagala. Dobrih 15 let je minilo odkar se je v moji glavi zgodil resen premik. Ko sem si rekla: »Ok, muzika, to je to.« Ravno zato se z največjim veseljem vračam v tisto dvorano s škripajočim odrom, a s tako toplo in pristno energijo.
Tisti petkov večer me je zaznamoval za vedno.
Kot srednješolka sem nato pela pri Lanovkah. Uživala sem v razgibanih in velikokrat zapletenih melodijah večglasij, a nič ni v meni prebudilo tako močne strasti, kot naše ljudske belokranjske. Na videz preproste melodije v sebi nosijo toliko zgodovine, toliko zgodb in še stokrat toliko grl, ki so to prepevala. To je glasba, ki v meni uščipne poseben del čustev.
Eden izmed mojih najljubših spominov je, ko sem bila še predšolski otrok in sva se s pokojno babi velikokrat peljali na Perudino k zidanici. Celo vožnjo sva peli na ves glas. Največkrat Pastirče mlado.
Spominjam se kako lep se mi je zdel babičin glas, tak pravi, močan, ljudski. A še bolj se mi je v spomin zarezal babičin pogled v vzvratno ogledalo, ko me je gledala s kipečim ponosom. In evo, še dan danes,
vsakič preden zapojem Pastirče (in zapojem ga res velikokrat), v mislih rečem: »Babi, ta je zate,« in spet vidim njene oči v vzvratnem ogledalu kako drhtijo od ljubezni – do mene, do petja in do Bele krajine.
Bela krajina mi je dala veliko smisla. Za življenje in za glasbo. V vsako svojo pesem (velikokrat na skrivaj) z možem Domnom umestiva nekaj »belokranjskega« pridiha. Pa naj bodo to značilni etno back vokali ali pa bas kitara z efekti, ki posnemajo zvok tamburice. Domen je sicer Novomeščan, ampak se ima za Belokranjca po srcu. Kaj hitro se je navadil na naš čudovit kaos, kjer gostoljubja in patriotizma
ne zmanjka, in kaj hitro je od mene prevzel ljubezen do naše ljudske glasbe. Ravno zato pripravljava poseben projekt v čast Beli krajini. Kaj več o tem pa, ko pride pravi čas…
Trudim se, da bi bili vsi ljudje, s katerimi sodelujem na svoji glasbeni poti, Belokranjci ali pa vsaj na nek način povezani z Belo krajino, pa naj se gre za videospote, fotografije, ličenje, itd. Želim si, da bi
našo pokrajino tudi vizualno predstavila, zato velikokrat izbiram lokacije za fotografiranje in snemanje videospotov ravno tam. Če mi čas le dopušča, sprejmem sodelovanja pri različnih projektih belokranjskih ustvarjalcev in umetnikov, saj želim tudi bolj konkretno vračati svoj dolg kraju, ki mi je toliko dal.
»Ne pozabi korenin.«
Moje korenine so tako globoko in tako pristno vkopane nekje med Kolpo in Gorjanci, da hkrati črpajo vse dobro in vse slabo, kar tam prinese življenje. In jaz naprej iz tega črpam vse navdihe, vse zgodbe, vse besede in vse melodije. Kar čutim je zanos in pripadnost. Poslanstvo, da vsi vedo za ta drobni biser, ki toliko da in nič ne pričakuje v zameno. Tu med belimi debli sem zrasla in med zelene krošnje bo nekoč odletel moj zadnji izdih. Do takrat pa, ne glede na to kje bom, na vprašanje »od kod si pa ti?«, odgovorim »iz Kanižarice, Črnomlja, iz Bele krajine.«
Bela krajina, hvala.
26. 9. 2024,
Avtorica: Martina Mravinec Bohte
