Bela krajina skozi oči umetnikov: Robert Lozar

Moja Bela krajina

''Domov, v Belo krajino, sem se iz Ljubljane, kjer sem študiral in nekaj časa deloval v samostojnem poklicu kot slikar, dokončno vrnil pred dobrimi dvajsetimi leti. Verjetno bi ostal v Ljubljani, vendar sva z Gogo takrat začela razmišljati tudi o skupni poti, o tem, kje bova živela in glede na naravo mojega dela (negotovi prihodki, potreba po ateljeju, draginja v prestolnici) in dejstvom, da je imela zagotovljeno službo na srednji šoli, je padla odločitev, da poskusiva v domačem kraju.

Odločitev je bila zame, za mladega slikarja z nekaj začetnimi kariernimi uspehi, v resnici tvegana. Še pred desetletji je veljalo, da se za umetnika, ko se vrne v domači kraj, kariera skoraj brez izjeme zaključi.
Poznal sem precej zgodb o svojih starejših kolegih, ki so potem, ko so se vrnili, izgubili ne le stik z dogajanjem, z živo, sodobno umetnostjo, z živahnim idejnim pretokom, ampak tudi s samim sabo. Nekatere izmed teh zgodb so se končale celo tragično. Dobro sem se zavedal, da se je nujno redno vračati v prestolnico, obdržati stik s kolegi, se izobraževati, vzdrževati stik z vrhunskimi ustvarjalci, pisci, z vsemi, ki ti lahko odpirajo horizont, te bogatijo, spodbujajo, oplajajo. Domače okolje tega pač ne omogoča. V resnici takrat, in to se do sedaj še ni spremenilo, tukaj nisem imel mnogo sogovornikov, s katerimi bi lahko razpravljal o temah, ki zadevajo moj poklic, moje intelektualne aspiracije. Pravzaprav nobenega. Na srečo pa sem se tega že v izhodišču zavedal, zato nisem imel pretiranih pričakovanj, katerih neizpolnitev bi me lahko potrla.

Pozitivne in negativne izkušnje sem v tem smislu pridobil tudi z Mladinskim kulturnim klubom, ki smo ga s prijatelji ustanovili, zgradili in vodili kar nekaj let. Spoznal sem, da v majhnem kraju ni kritične mase mladih ljudi, ki bi lahko daljčasa vzdrževala intelektualno napetost, ki edina omogoča duhovno rast. No, zgodba z MKK se je,resnici na ljubo, nadaljevala, kar me izjemno veseli. Ni šla sicer v tisto smer, ki smo jo začrtali, vendar to niti ni pomembno. Mladi morajo vedno najti svojo, drugačno pot.

Dejansko sem svoje bivanje v domačem kraju vedno dojemal kot začasno, kot bi bil na vikendu.

Seveda nisem bil povsem izoliran od dogajanja in sem se vključeval v določene projekte, za nekatere dal celo pobudo in tako nekaj prispeval h kulturni ponudbi domačega kraja. Malo zadržkov sem imel
le do lokalnih ljubiteljskih ustvarjalcev, nekateri med njimi so mi to tudi odkrito zamerili, ne zavedajoč se dejstva, da kljub površni podobnosti v resnici delujem v polju, ki se z njihovim ne prekriva. Še danes me nekateri ne pozdravljajo in ignorirajo vse projekte, v katerih sem neposredno ali posredno vpleten. Seveda se ne zavedajo, da s tem ne škodujejo meni.

Kaj mi torej nudi moja Bela krajina?

Pravzaprav o tem nikoli nisem resno razmišljal. Gotovo je to v prvi vrsti torišče, axis mundi mojega otroštva, ki me je, kot vsakega posameznika, globoko zaznamovalo. Lahko bi rekel, da še vedno v svojih slikah poskušam poustvariti tisto slepečo svetlobo brezskrbnih poletnih dni, ki sem jih preživljal pod Gričkom. Ali kje ob Kolpi ali na železniški postaji, katere izginjajoči horizont me je ravno tako zaznamoval. Ta nostalgični vidik, iskanje 'izgubljenega' časa je do določene mere vedno prisotno. A vse to je nekako pričakovano, celo neizbežno, nekakšen pogoj, na katerega nimaš vpliva, pač naključje, da sem se rodil tukaj. Jasno, da me domača pokrajina navdihuje še zdaj, kot me nekateri ljudje, tudi tisti, ki jih ni več in so mi pomenili vse.

Zadnja leta se kar dobro počutim na Butoraju, kjer smo si zgradili hišo in sem si lastnoročno postavil lep atelje. Blizu mi je okoliška pokrajina, po kateri pogosto pohajkujem, sosedi, vaščani. Pod hišo je Lahinja, v kateri se lahko skopam, z očetovim kanujem zaplujem po njenih zavitih meandrih, uživam v tišini. Ker se je nekaj projektov, pri katerih sem sodeloval, lepo prijelo med Belokranjci, sem lahko zadovoljen, optimističen.

Vendar sem hkrati občasno - kljub zavedanju, da napredek v tem smislu, zaradi premajhne kritične mase ljudi, v majhnem kraju ni možen ali pa je lahko zgolj začasen - tudi rahlo razočaran, celo jezen. Zgodba z razstavami Galeriji cerkve Sv. Duha, pri kateri sodelujem kot selektor, pisec in avtorje tudi javno predstavim, odvija že 17 let. Pričakovali bi, da bi se število obiskovalcev otvoritev uglednih slovenskih likovnih ustvarjalcev postopno zvečalo. Pa se žal ni. Zadnjič me je takšna grenkoba prijela ob otvoritvi Jurjevanja, kjer je bilo presenetljivo malo ljudi, čeprav se je hkrati predstavilo več ustvarjalcev. Mimo prireditvenega prostora so na neko pogostitev (ki sploh ni bila ob isti uri), brzeli lokalni ugledneži, ki jim seveda ne potegne, v kolikšni meri takšni in podobni kulturni dogodki vplivajo na dobrobit celotne družbe. In posledično tudi na ekonomijo, če smo dosledni. In kako prav bi bilo, če bi se za trenutek zadržali, počastili razstavljavce in prispevali k boljšemu vzdušju prireditve. No, kakorkoli, tako kot sem se že zdavnaj navadil, da obstajajo ljudje, ki jih živo zanima recimo glasba, pa o likovnem ustvarjanju nimajo niti najmanjšega pojma in ne želje, da bi o tem kaj izvedeli, sem navajen tudi na takšne 'ignorante'. Res mi občasno dvignejo tlak, a se hitro umirim.

V veselje mi je, ko občasno srečam kakšnega belokranjskega znanca, ki kljub teoretski nepodkovanosti izkazuje živ interes za likovno umetnost in je zmožen, kar nikakor ni redkost, tudi globljega uvida. Ali kadar se vedno znova pojavi kak mlad, svež talent, ki kaže, da plamen likovnega ustvarjanja tudi v Beli krajini ne bo ugasnil. Tega se lahko veselimo vsi.
Čeprav sem zadnje čase precej razpet v med Mariborom, kjer sem na PEF postal univerzitetni učitelj slikarstva, in Ljubljano, kjer profesionalno delujem in imam največ prijateljev, pa bom na nek način
vedno zasidran v domači Beli krajini, tudi če me moja pot slučajno odpelje kam drugam.

Avtor: Robert Lozar, akademski slikar