Jurjevo- praznik pomladi po sledeh slovanske mitologije

Bela krajina je v Sloveniji znana po Zelenem Juriju, pastirju, odetega v brezove veje, ki vsako leto 24. aprila (na god sv. Jurija) prinese pomlad. Mitski lik Zelenega Jurija, ki izhaja iz slovanskih politeističnih verovanj predkrščanske dobe in kaže cikličnost življenja in leta, je v Beli krajini zahvaljujoč staremu obredju še vedno prisoten in še kako živ.

Perun, Veles in Jarilo

Staroslovanski mit, ki ga še vedno negujemo v Beli krajini se je seveda skozi dolga stoletja spreminjal, saj se je stari slovanski religiji sčasoma pridružilo krščanstvo, ki je hotelo popolnoma izpodriniti pogansko vero. Krščanstvo se je med ljudmi prijelo, vseeno pa so se nekateri poganski rituali in njihovi drobci ohranili, vmes skoraj izumrli, a preživeli do danes.
Vegetacijski mit Zelenega Jurija je zelo star in je del kozmogonskega mita oz. mita o nastanku sveta zato se dogaja v najbolj oddaljeni preteklosti. Je sveta pripoved, ki razlaga, kako je nastal svet in človek v sedanji obliki. Velikokrat se mite pripoveduje med obredi, zato so povezani z rituali. Praviloma so sestavljeni iz dveh delov; začetka, ko je bil še kaos in tema, in stvarjenja sveta, npr. v krščanstvu in judovstvu sedemdnevno stvarjenje. Zeleni Jurij je protagonist vegetacijskega mita, ki ga poznajo skoraj vsa ljudstva sveta in se pojavlja v vseh starih mitologijah. Mnogokrat ga predstavlja tudi konj, njegovo žrtvovanje pa zagotavlja plodnost in rast vegetacije.

Naj ti predstavimo glavne 3 mitske like našega slovanskega vegetacijskega mita:
Veles je bog podzemlja, čuvaj duš, bog magije, modrosti, zaščitnik obrtnikov, umetnikov, bog bogastva.
V staroslovanskem izročilu ga srečamo kot starejšega modreca, kot kačo ali kasneje zmaja.
Spomladi in pozimi srečamo Velesa kot gospodarja volkov. Temačnost in pustost tega časa je v ljudeh vzbujala strah in negotovost. Zato so se v preteklosti na različne načine ubranili pred neljubimi silami v obliki različnih vrst čarovnic, pehtre babe, divjega moža.
Perun, vrhovni bog, ki vlada nebu, meče strele na zemljo, s katerimi kaznuje slabe ljudi. Borbenost, pravica, zadoščenje, izpopolnjenost, rodnost, so načela boga Peruna. Drobci izročila o Perunu so se ohranili tudi pri nas. Ali veš, da je netresk Perunova rastlina? Natresk so posadili na slamnate strehe hiš, saj je po ljudskem pripovedovanju ščitil domačijo pred strelo.

Šestlistnata rožnata znamenja, znana kot „roža življenja“, ki jih srečujemo širom vse Slovenije in celega sveta, se pri nas v ljudskem izročilu imenujejo „perunica“. Običajno znamenje najdemo na različnih objektih, hišah, senikih, da prav tako odganja strele in ščiti pred požari.

Nenehni boj med Perunom in Velesom ponazarja stalne težnje po iskanju ravnovesja v naravi in vzpostavljanju reda.

Zeleni Jurij skozi leto

Zeleni Jurij se je v predkrščanski dobi imenoval Jarilo. Njegovo ime izhaja iz korena »jar«, kar v arhaičnem jeziku pomeni novo rast, svežo energijo. Je bog rodnosti, prinašalec pomladi, ki vsako pomlad prihaja na površje. Je deseti sin vrhovnega boga Peruna, ki se rodi na zimski sončev obrat, a ga Veles s svojimi koledniki še isti dan ugrabi in ga odpelje v podzemlje ali Virej, kjer postane volčji pastir in tam preživi zimo. V starih ljudskih pesmih in kolednicah še vedno opazimo akt ugrabitve Jarila:
Ak nas ne te darovali,
Mi vam bumo sinka krali,
Sinka krali, otpelali,
Otpelali med rožice,
Med rožice, fijolice,
Među rajske djevojčice.

Jarilo vsako leto spomladi (na Jurjevo) odpre vrata Vireja, spusti na zemljo vodo, pobegne iz podzemlja ter prinese življenje nazaj v naše kraje. Od tu poznamo našo znano jurjevanjsko pesem:
Prošal je, prošal, pisani Vuzem,
Došal je, došal, zeleni Jure.
Donesal je, donesal
Peden dolgo mladico,
Laket dolgo travico;
Iza loga zelenoga,
Iza morja krvavoga
Po grdemu putu
Po debelem grudju.

Na ta dan Jarilo spozna Maro, ki mu podari zlato jabolko, kar pomeni, da se hoče z njim poročiti. Poroka se zgodi na Kresni večer ob poletnem solisticiju. Tukaj se stvar zaplete, saj sta Jarilo in Mara brat in sestra. Jarilo se preimenuje v Ivana. Zveza med Ivanom in Maro je torej incestna zveza, ki je dovoljena samo bogovom. Tudi to zvezo najdemo v stari belokranjski pesmi:
Na gorici ogenj gori
Okol ognja lepoj kolo
Devojačko in junačko.
V kolu mi je brat, sestrica,
Bratec kolo sponehuje,
Sestrica ga pogleduje.
»Oj sestrica, lepa si mi,
Bila bi si lepa gliha!«
»Ne govori, bratec, toga,
Od ljudi je presramota,
Od Boga je pregrehota.«

Na Ivanje (kresni večer ob poletnem enakonočju) so se od nekdaj kurili kresovi, poznamo pa tudi ladarice ali kresnice, kot so imenovali skupine punc, ki so na ta dan hodile od hiše do hiše, in pletle vence iz cvetja in zelenja. Vence so nosile na glavi, z njimi pa so okrasile tudi živino.

Ivan (Jurij) kasneje Maro izkoristi in prevara, zato se mu Mara maščuje tako, da ga ubije. Ubije ga z očetovim orožjem, s strelo. Umreti pa mora tudi sama, saj lahko živi najdlje eno leto. Ime Morana nosi enak pomen kot Mara, to je smrt oziroma moriti.

Jurij umre samo navidezno, zadnjič se pojavi na božični večer, kjer ga spet simbolično ubijejo z kurjenjem hrastovih vej oz. panjev., naslednji dan pa se ponovno rodi. Tako se zaključi ciklel vegetacijskega mita.

Ohranjamo mitologijo skozi rituale

PASTIRSKO OBREDJE

Slovanski miti in njihovi delci so prisotni v starih belokranjskih pesmih, ki so se pele med plesanjem v krogu, ki je tudi simbol cikličnosti. Kolo v Beli krajini najdemo v vaseh ob Kolpi, kjer so bili naseljeni Uskoki, ki so nas varovali pred turškimi napadalci v srednjem veku. V notranjosti Bele krajine kola niso plesali, a so vseeno poznali Zelenega Jurija saj so juraši Zelenega Jurija odetega v mlade brezove veje vodili po vaseh in peli znano koledniško pesem:
Prošel je prošel, pisani vuzem,
Došel je, došel Zeleni Jure,
Donesel je, donesel
Pedenj dugu travicu,
Lakat dugu mladicu.
Dajte mu dajte,
Jurja darovajte!
Dajte mu pogače,
Da mu noga poskače!
Dajte mu vina,
Da mu nebu zima! ..

Gospodinja, ki je jurašem odrla vrata je dala jurašem darilo (ponavadi domača jajca) v zameno za brezovo vejico, ki je prinesla k hiši dobro letino in srečo. Juraši so si po obhodu vasi darila razdelili. Če gospodinja vrta ni odprla in jih obdarovala, pa so brezovo vejci vrgli čez streho hiše, kar je pomenilo, da kokoši ne bodo nesle jajc in splošno nesrečo pri hiši. Najdlje se je pristna pastirska šega ohranila v vaseh, kjer je tudi nastala, vendar je vaška šega po 2. sv. vojni popolnoma zamrla.

ČRNOMALJSKO OBREDJE

V Črnomlju se je v mestnem jedru nastal obred Zelenega Jurija, ki je vseboval več akterjev kot vaška šega. Pri črnomaljskem jurjevanju se je na jurjevo mladina zbrala na Gričku. Izbranega mladeniča, neporočenega fanta so odeli v brezovo zelenje in je predstavljal Zelenega Jurija. Dekleta so v tem času okrasila mlado brezo s pisanimi trakovi in rožami. Nato se je skupina napotila v mestno jedro. Na čelu so stopali fantje, ki so piskali na frule in trobili na tule. S tem so simbolično odganjali zle sile, ki so hotele preprečiti prihod pomladi. Juraši Zelenega Jurija odenejo v zelen koš ter ga vodijo do starega mestnega jedra, ga naslonijo na Stoničev grad, kjer dekleta Jurija simbolno ubijejo s smukanjem listja in pisanih trakcev iz mlaja.
Zadnje dejanje pa se odvije na mostu pod cerkvijo sv. Duha, kjer zelen brezov koš vržejo v reko Dobličico, simbolno nazaj v podzemlje, da bi se drugo leto spet vrnil in prinesel pomlad. Postani del starega še živečega slovanskega obreda in prikliči pomlad 20. aprila 2024 v črnomaljskem mestnem jedru.
Obredje si oglej 20. aprila v Črnomlju. Ta dan bo z dogodki v celoti posvečen začetku pomladi.

27.3.2024
Avtorica: Tamara Lončarič, DMO Bela krajina