Študijska tura za belokranjske ponudnike v Benečijo
V ponedeljek, 28. oktobra smo se z turističnimi ponudniki Bele krajine odpravili na pot. Vsako leto za naše ponudnike pripravimo študijsko turo po različnih koncih Slovenije na ogled dobrih praks. Tokrat smo se na destinacijski organizaciji (DMO) odločili, da naredimo dvodnevni izlet v tujini. S pomočjo turistične agencije Bravina Experience d.o.o. smo organizirali pot v Benečijo, deželo Furlanijo, Julijsko krajino.
Preden smo se odpeljali čez slovensko-italijansko mejo, smo se ustavili na kavi v Novi Gorici v Hotelu Perla, kjer nas je pričakal Gorazd Skrt, predstavnik STO v Italiji, s katerim se predstavljamo na italijanskem trgu in ga. Alenka Ožbot Klančič, vodja projektov v Zavodu za turizem Nova Gorica in Vipavska dolina, ki nam je na kratko predstavila Novo Gorico/Gorico kot Evropsko prestolnico kulture 2025 in dogodkih ter doživetjih, ki povezujejo zgodovino, dediščino in kulturo.
A bi radi švercali čez mejo kot so to počeli nekoč? Potem kmalu vabljeni tam na doživetje.
Mi SMO tu
Svojo pot smo nadaljevali do Špetra, kjer smo si ogledali Muzej SMO (slovensko multimedijsko okno), ki je krajinski in pripovedni muzej. Tam so nas sprejeli: ga. Benedetta Trinko – (DMO Turizem Benečija) ki nam je v muzeju predstavila zgodovino in dediščino te regije. Benedetta je mlada raziskovalka, ki je prejela nagrado Slovenskega raziskovalnega inštituta (SLORI) za izstopajočo magistrsko nalogo, osredotočeno na slovensko narodno skupnost v Italiji.
Sandro Quaglija - Inštitut za slovensko kulturo (Strategija Benečija, Rezija) - Rezija. Sandro Quaglia je kulturni delavec iz Rezije, ki se osredotoča na ohranjanje in promocijo rezijanske kulturne dediščine. Aktiven je v Muzeju rezijanskih ljudi, kjer skupaj z Luigio Negro pripoveduje zgodbe iz lokalne ustne tradicije. Poleg tega je sodeloval pri organizaciji dogodkov, kot je "Rezijanski večer", kjer je predstavil rezijanske običaje, poezijo in glasbo ter razpravljal o identiteti Rezije v povezavi s slovenstvom.
Marina Černetič (Strategija za destinacijo Benečija) skrbi za ohranjanje kulturne dediščine in slovenskega jezika v Benečiji je prejemnica srebrne plakete Javnega sklada za kulturne dejavnosti.
V njihovi destinaciji je pomembno, kar tudi naslavljajo v njihovi strategiji razvoja, da se mladi priseljujejo nazaj v Benečijo in delujejo kot povezani Slovenci v Italiji. Projekte in razvoj sofinancirajo obe državi.
Ste kdaj delali gubanco?
No, mi smo samo gledali postopek izdelave v Špetru kako je gospa Elisa iz pekarne La gubana della Nonna spretno naredila potici podobno gubanco, nadevano z orehi, namočenimi rozinami, piškoti in pinjolami. Seveda smo jo v Gubana Caffeju, ki je zraven, tudi probali. Gubana ali gubanca je tradicionalna jed, ki so jo pekli ob praznikih. V Gubana caffeju nam je gospa Caterina predstavila Le Donna della Benečija.
Mi smo na našem študijskem potovanju obiskali polovico teh uspešnih žensk Benečije. Med njimi je tudi Marizia, ki nam je predstavila njihov sistem razpršenega hotela Albergo Diffuso Slowvalley del Natisone. Razpršeni hotel upravlja z 22 hišami z 120 ležišči, ki so del hotela. Lahko ste v vasi čisto sami in res najdete svoj mir, kar je tudi tisto kar njihovi gosti iščejo. Poleg miru in odklopa je seveda na voljo tudi dodatna ponudba outdoor in kulinarike. Prav kulinarika je tisto, ki zagotavlja posebnost, ki jo lahko dajo svojim gostom. Velik del turistov predstavljajo pohodniki, ki se odpravljajo na pot miru ali Juliana Trail, močan del turizma pa predstavljajo turisti iz ZDA, ki iščejo svoje korenine.
Za zaključek dneva smo se odpravili na Staro goro in se potem spustili v dolino na večerjo v Trattorio de Walter.
Naslednji dan smo po zajtrku pri gospodični Elisi poizkusili domače sire, si ogledali hlev in sirano ter spoznali prikupno pujso Pamelo. Siri so bili našim ponudnikom tako všeč, da je Elisi ostala prazna trgovinica. Nato pa smo se odpravili v Čedad, kjer smo po kratkem ogledu z Gorazdom imeli prosti čas.
Naš popoldanski potep smo nadaljevali na vinogradniškem posestvu Ronc dai Luchis, kjer smo si ogledali vinsko klet, poizkusili tri vrste vina in si ogledali apartma. Na kosilo smo šli k sosedom kar peš na turistično kmetijo Daur de Lune, vključeno v Slowfood Travel, kjer so nam simpatične kuharice postregle z domačo hrano.
Na poti proti doma smo se v večernih urah ustavili še v Mostu na Soči. Soče zaradi teme sicer nismo videli, smo pa ob ognju poizkusili lokalno pivo in poslušali o majhnem kampu in plovnem režimu na Soči.
