O belokranjski ženski: Gizela Šuklje

Belokranjske ženske so že od nekdaj močne, samosvoje, uporniške. Ob mednarodnem dnevu žena je prav, da zapišemo nekaj stavkov o belokranjskih ženskah, ki so pustile pečat v Beli krajini in širše.
Poleg Cite Potokar, znane slikarke in ilustratorke iz Dragatuša, narodne herojinje Milke Šobar - Nataše, Poldke Bavdek, učiteljice iz Vinice, ki je spodbujala ročnemu delu in mnogo drugih znanih žensk iz preteklosti je med njimi tudi Gizela Šuklje. Letos mineva 30 let njene smrti.

Poznate Gizelo Šuklje?

Ne? Naj ti jo predstavimo.

Zgodba Gizele Šuklje je zgodba o samostojni, pogumni in nadarjeni ustvarjalki, ki se je zavestno zapisala v arhitekturnem svetu, čeprav je bilo to v nasprotju s pričakovanji in družbenimi možnostmi za žensko zgodnjega 20. stoletja. Ženske so vedno zaznamovane s težjimi zgodovinskimi okoliščinami, v katerih so bili moški rojeni kreatorji, ženske pa njihove sledilke in pomočnice iz ozadja.

Gizela je že od nekdaj sanjala o svojem uspehu. »Prav rada bi prišla v žensko družbo in moj stari sen je, stvoriti družbo dveh ali treh arhitektinj z določenim programom in jasno smerjo in o tvoriti lastni atelje, pa naj bi to bilo v Parizu ali kje drugje.«

Gizela Šuklje se je po končani ljubljanski Ženski realni gimnaziji kot ena redkih žensk tedaj vpisala na študij arhitekture. Diplomirala je novembra 1932 na Tehniški fakulteti v Ljubljani kot prva Plečnikova študentka. Na prvi pogled se zdi, da je bila svojemu mentorju podrejena, a njena zgodba, kot se razkriva v njenih dnevniških zapiskih, dopisovanjih in skicirkah, dokazuje, da je bila močna, samostojna avtorica.

Gizela je na pripravništvo odšla v Pariz, da bi se izurila v projektivnem znanju. Kot ženska je lahko dobila samo neplačano delo in njeno bivanje v Parizu je zaznamovala revščina, odrekanja in samota. Da bi lahko še po pripravništvu ostala v Parizu, je sprejela slabo plačano, za žensko bolj običajno službo varuške. Ko se je vrnila v Slovenijo pa je postala stalna sodelavka in asistentka Plečniku. Malo priložnosti je dobila za lastno udejstvovanje, a vendar je zasnovala nekaj zelo kakovostnih projektov.

Gizela in Metlika

Čeprav postane prva slovenska »arhitektinja«, prva zaposlena poučevalka na fakulteti, še leta dvomi o kakovosti svoje misli. V sklopu urbanistične prenove Metlike je predvidela izjemno kakovostne arhitekturne posege: mestno hišo, kopališče, dve novi šoli in mestni park, ki je edini realiziran. Morda je izvedbo ustavila vojna, sicer bi lahko govorili o »Gizelini Metliki«, podobno kot govorimo o Plečnikovi Ljubljani.

Srednjeveško mestno jedro Metlike, izpostavljeno na naravnem pomolu ter obdano z dvema izviroma in njuni­ma potokoma, je še danes zelo dobro ohranjeno.

Tlorisne zasnove objektov sedejo v organsko strukturo mesta, natančno in kontekstualno se prilagajajo mestni tipologiji. Zasnove lahko preverimo z idejnimi načrti posameznih stavb, pri katerih je očitno, da so bili v njih upoštevani tudi strmi padci terena, tako značilni za zahodno Metliko.

Nasploh gre pri idejnih zasnovah različnih objektov za zelo prepoznaven Plečnikov klasični arhitekturni jezik, ki povezuje vplive antike in renesanse, pa tudi srednjega veka, baroka in lokalne tradicije. Arhitekturni volumni in elementi so mojstrsko členjeni v manjše kompozicijske sklope z lastni­mi identitetami, a so hkrati jasno povezani v celoto, ki je zato kompleksna in slikovita. Pri zasnovah gre verjetno za utečen dialog med Plečnikom in Gizelo, v katerem je Gizela skozi dolga leta dela z mojstrom zelo natančno spoznala njegov življenjski in umetniški credo.

Edini projekt, ki ga je Gizeli Šuklje konec petdesetih uspelo realizirati, je bil terasasti park­-trg - Trg svobode pod Metliškim gradom, katerega osnovne poteze s kamnito škarpo, terasami in obeleženim zidom, skulptura­mi in urbano opremo ter zasaditvijo so še danes jasno ber­ljive.

Mnoge Belokranjke tudi dan danes puščajo svoje pečate kjerkoli že so. Arhitektke, zdravnice, znanstvene raziskovalke, učiteljice, turistične delavke, gostinke, tajnice, vodnice. Vsaka od nas (vas) šteje.

In kaj sploh je dan žena?

Dan žena (originalno "Dan delovnih žena") je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti in dosežkov žensk. Za enakopravnost žensk se je začela bojevati leta 1889 nemška feministka in socialistka Clara Zetkin.

Datum je bil formaliziran med vojno stavko leta 1917, ko so ruske ženske zahtevale "kruh in mir", štiri dni po stavki pa je bil car prisiljen pristati na njihove zahteve, začasna vlada pa je ženskam podelila volilno pravico. Začetek stavke je po julijanskem koledarju, ki so ga takrat uporabljali v Rusiji, padel na nedeljo, 23. februarja. Po gregorijanskem koledarju je bil to 8. marec, ki je tako postal uraden datum dneva žena.

Tudi v Sloveniji so potekali boji za enakopravnost žensk, tako je že leta 1897 začel izhajati ženski časnik Slovenka, medtem ko je bilo prvo žensko društvo ustanovljeno leto kasneje. Pomembna je letnica 1906, ko je Marija Urbas kot prva Slovenka doktorirala, in sicer iz filozofije na graški univerzi. Po prvi svetovni vojni so se vse tri politične sile (liberalna, katoliška in socialdemokratska) zavzele za sprejem ženske volilne pravice.

Ženske dokončno dobijo volilno pravico in s tem pričetek enakopravnosti leta 1945, ko je uzakonjena splošna volilna pravica. Leta 1974 je bilo zapisano v ustavo SFRJ določilo, da ima vsaka ženska svobodno odločanje o rojstvu otrok, tri leta kasneje pa je bila uzakonjena še pravica vsake ženske do umetne prekinitve nosečnosti iz drugih, ne le zaradi zdravstvenih razlogov. Leta 1989 je začel delovati prvi telefon v sili za pomoč ženskam in otrokom, ki so postali žrtev nasilja.