Velika noč ali Vuzem v Beli krajini

Velika noč velja za velik praznik na Slovenskem. Praznovali so ga dva, včasih tudi tri dni. Tudi v Beli krajini ni bilo nič drugače. Tudi danes, tudi če družine niso verne in ne hodijo v cerkev, še vedno ohranjajo stare šege. Tradicija okraševanja pirhov je globoko zakoreninjena med vsemi Slovani ter sega v starodavne čase naših prednikov in ni povezana s cerkvijo in krščanstvom. Jajce nosi simboličen pomen stvarstva in novega življenja med vsemi Slovani. Velikonočni čas v Beli krajini je poseben zaradi naših pirhov.

Beli krajini se pirhi pišejo in drsajo

Kako?
V pisač, poseben pripomoček za pisanje pisanic, damo čebelji vosek, ga sproti segrevamo na plamenu sveče, nato pa s tekočim voskom pišemo tradicionalne ornamente na jajčno lupino. Čeprav deluje lahko, je tehnika pisanja belokranjskih pisanic prava umetnost, ki potrebuje mirno roko, preciznost in potrpljenje.
Za drsanke pa jajca skuhamo v vodi z čebulnimi olupki, da postanejo rdeči. Ko se ohladijo, jih premažemo z maščobo, salom ali kar oljem, da se lepo svetijo. Sedaj pa lahko po obarvani jajčni lupini začnemo delati vzorce z olfa nožem (nožičem).

Velika noč ali Vuzem

Poleg prihov je v košarici še polno dobrot. Poleg prihov, ki so simbolizirale kaplje Jezusove krvi, se noter položi še velikonočni kruh, šunka v testu ali sama šunka, tri hrenove korenine kot simbol žebljev, mlada čebula, sol, kos potice ali kolača, ki je moral biti velik kot kolo in je simboliziral trnovo krono in še kaj. Odvisno do gospodinje. V soboto popoldne so košarico pokrito z lepo izvezenim prtičkom nesli k žegnu.
Najbolj znana velikonočna jed je nadef ali semiško fuline. Narejena iz kruha, jajc, prekajenega mesa in začimb.
Od sobote popoldne v velikonočni košarici čaka žegnana hrana, da se na velikonočno nedeljo zjutraj za mizo zbere vsa družina. Velikonočna nedelja je bila tako velik praznik, da na ta dan niso nič delali, od doma pa je bilo dovoljeno iti samo k maši in k staršem.

Ko so prišli od jutranje velikonočne maše jih je na mizi čakalo pečeno velikonočno jagnje, ki ga je gospodar hiše – oče – razdelil. Šele po jagenjčku so jedli meso s hrenom, jajca in drugo. Ponekod so hren jedli na tešče pred žegnom.
Žegna so bile deležne tudi domače živali. Živina v hlevih je na velikonočno nedeljo dobila blagoslovljen kolač, okoli smrčkov pa so jih namazali s čebulo – lukom, da bi bila obvarovana kač.
Do žegnanih jedi so se obnašali še bolj spoštljivo. Me obedom so se sklanjali nad mizo, da ne bi drobtine padale po tleh. Vse kosti, drobtine in druge ostanke so vrgli v ogenj. Jajčne lupine so potresli okoli hiš, da bi se obvarovali kač, zataknili pa so jih celo za zloge, da bi jih obvarovali pred ščurki, stenicami in celo čarovnicami. Verjeli so da imajo žegnane jedi čudežno in zdravilno moč. Posebej kosti. Kosti so zažgali, prah pa so dodali k kostnemu mozgu kar so potem uporabljali kot mazilo proti bolečinam ali pa so jih zakopali pred hlevski prag, da ne bi čarovnice mogle do živine.

Velikonočni ponedeljek

Velikonočni ponedeljek je veljal za dan sprostitve. Ta dan so lahko hodili na obiske in zabave. S sabo pa so nosili velikonočni dar: pisanke, kolač, pomaranče (po vojni). Velikonočni ponedeljek dopoldan pa je bil tudi čas za igro. Najbolj pogoste igre si bile turčanje, valinčanje in sekanje. Z prihi, jajci so balinali. Komur se je pisanica ubila je izgubil. Seveda so bili poleg prisotni tudi goljufi, ki so izpihano jajce napolnili s smolo. Tem jajcem so rekli smolenice. Zaradi svoje teže so ubile vsako drugo jajce, kar je lastniku smolenice omogočilo hitro zmago.

Velikonočni ponedeljek je bil praznik mladine. Poleg iger z pirhi so se mladi ta dan tudi lepše oblekli. Bil je dan ko so se zabrisale socialne razlike med sovaščani. Na slovenskem se je mladina igrala na travnikih, najprej so se igrali z žogo iz cunj, potem pa je sledil nabor iger, katerih imena so nam še znana, čeprav hitro tonejo v pozabo. Poznaš še igro rihtarja bit, kozo zbijati, trden most, lisica lovi, ravbarji in žandarji, itd. ?

Vuzemska igra v Beli krajini

Posebno mesto zavzemajo velikoponedeljske igre v Beli krajini: kolo, most, rešetca, robčeci, kurji boj, turn…
V Belo krajino so kolo, ples v krogu, prinesli priseljenci iz Balkana. Drugod po Sloveniji ta način plesa ni bil znan. Najstarejše poročilo o kolu izhaja iz Poljanske doline ob Kolpi, kjer se že leta 1847 kolo pleše samo še na drugi dan poroke in ob velikih praznikih.
Prav velikonočni ponedeljek je bil dan, ko se je pred večernicami pelo in plesalo v kolu in igralo igre.

Najbolj slikovita in znana sta črnomaljsko in metliško kolo.
Metliško kolo vsebuje vseh 5 iger. Plesali so ga na velikonočni ponedeljek. Najprej so se pari, oblečeni v bele noše zbrali na dvorišču metliškega gradu od koder so pod vodstvom »vojarinke« odkorakali do pungarta pred cerkvico sv. Martina.

Vojarinka prime prvo kolašico za roko, sledijo ji druge, se razvijejo v ravno vrsto, med tem je zapela:
Igraj kolce, ne postavaj,
igraj kolce, ne postavaj!
Nisam došla kola igrat,
več sam došla djevu birat!

Potem je kolaše in kolašice začela zavijat v kačastih vijugah. Temu se reče da »kolo zavira«. Med tem so kolaši dalje peli drugi del pesmi. Pri tretjem delu so se začeli zvijati v polža. Za kolom so se zvrstile igre, ki jih je spet vodila vojarnika

Potem…

Kako se igre nadaljujejo pridi pogledat na tradicionalni dogodek Zaviranje kola, ki se vsako leto, še vedno odvija na metliškem trgu, kar privabi številne gledalce.

7.3.2024
Avtorica: Tamara Lončarič, DMO Bela krajina